Občuduje Zlatka Zahovića in pazi, da ga ne pojejo morski psi

Lahko bi bilo drugače. Ko se je Marko Šuler pred tremi leti odločil, da bo končal nogometno pot, je zaživel lagodno življenje, v katerem se je lahko v popolnosti posvetil družini in poslovnemu svetu nepremičnin. A to ni trajalo v nedogled. Težko reče ne, sploh ko teče beseda o pomoči klubom, ki so zasidrani v njegovem srcu. Tako je bilo z Dravogradom, ko je postal predsednik kluba, tako je bilo tudi z Mariborom.

Lani je obul največje čevlje, kar jih je lahko. Začel se je dokazovati na položaju, na katerem se je pred njim proslavil Zlatko Zahović. Družinski mir so zamenjale neprespane noči. Zdaj spoznava zakonitosti zahtevnega posla, v katerem je treba opravljati tudi manj prijetne stvari. Tega kot nogometaš ni vedel. Mariborski klub želi vrniti na vrh. V prejšnji sezoni se mu ni posrečilo. Bili so prisotni pomisleki, deležen je bil javnih kritik, Maribor je nadaljeval sušno obdobje brez lovorik, po naslovu jesenskega dela in zimskem prestopnem roku, po katerem ne skriva zadovoljstva, pa se je na njegov obraz le prikradel nasmešek.

Kako je Marko Šuler ''trgoval'' v zimskem prestopnem roku? V Ljudski vrt sta prišla Šved Max Watson in Srb Đorđe Ivanović, vrnil se je Črnogorec Luka Uskoković, pridružil se je tudi srbski najstnik Stevan Nikolić. Odšli so Robert Voloder, za katerega je Maribor prejel kar 1,8 milijona evrov odškodnine, Blaž Vrhovec, Rudi Požeg Vancaš, Ilija Martinović, Andrej Kotnik in Vid Koderman, ki odhaja na posojo v Sežano. Foto: Miloš Vujinović/Sportida

V zanosu dobre volje se je v pogovoru za Sportal sprehodil skozi prvo leto službovanja v klubu, v katerem ne zamujajo plače, zamujajo pa lovorike. Ni jih bilo že dolgo, v vitrinah se že skoraj nabira pajčevina. Tega v Ljudskem vrtu, za nameček še prenovljenem in olepšanem, niso vajeni. Šulerju ni bilo lahko. Ko je postal športni direktor, ga je Oliver Bogatinov javno očrnil. Tega mu ni zameril. Sporoča, da je resnica drugačna. Na trenerski stolček je postavil Simona Rožmana, s katerim se mu ni posrečilo, Radovan Karanović pa je s skoraj enakim kadrom le uspel.

Vijolicam gre počasi na bolje, mariborski DNK je okrepljen, jesenski naslov, prigaran ob mešanici izkušenj in mladosti, s katerimi namerava v prihodnosti napolniti mariborsko blagajno, pa ponuja spodbudo za naprej. Če ne bo prvak, bo nezadovoljen. Ne le zaradi sebe, ampak zaradi vojske navijačev, ki dela mesto Maribor in njegov nogometni ponos tako posebnega.

Na položaju športnega direktorja NK Maribor ste primorani živeti v senci uspehov Zlatka Zahovića.

To me ne moti. Zlatko je velik gospod. Že prej sva imela res poseben odnos. Sva v rednih stikih, pogosto se slišiva in si poveva, kar si morava povedati. Lahko sem ponosen, da poznam takšnega človeka, katerega besede so vedno na mestu.

On je v prvi vrsti velika Viola. Velik navijač, podpornik kluba. Slišiva se, ko je treba, kaj več pa tudi ne. Napočijo tudi obdobja, ko se pustiva pri miru. Dobro ve, kaj dajem skozi in čemu sem zdaj izpostavljen. Vedno bolj ga občudujem in razumem, kakšne stvari je delal kot športni direktor. Kaj vse mu je uspevalo.

Ko je Maribor zadnjič osvojil naslov državnega prvaka (2018/19), Zlatko Zahović pa se je znašel na rokah igralcev, je bil njegov varovanec tudi Marko Šuler. Foto: Grega Valančič/Sportida

Sam je večkrat izpostavil, kako ne bi bil rad v vaši koži, saj se Maribor nahaja v drugačnem položaju, kot se je še nekaj sezon nazaj, ko je z lahkoto prihajal do lovorik.

Saj pravim. Če kdo razume, kaj se dogaja, kakšne stvari so se delale, da je bil klub na tako visoki ravni, potem je to ravno Zlatko. Zdi se mi, da je eden redkih ljudi v Sloveniji, ki lahko pove in komentira, predvsem pa razume stvari.

Se kdaj, ko se kot športni direktor znajdete pred težavo in iščete rešitev, spomnite nanj in ga prosite za uslugo, kot da bi poklicali SOS telefon?

Ne. Zlatka doživljam predvsem kot človeka, s katerim sem preživel lep del nogometne poti. Dejstvo je, da veva, da sva drug drugemu na voljo. Imava zdrav odnos, to je najbolj pomembno.

Ko se kdaj pogovarjam s tujimi klubi, pogosto naletim na vprašanje, kako je kaj z njim, kaj zdaj dela. Zelo ga spoštujejo po vsej Evropi.

Ko ste leta 2019 končali kariero, je bil še vaš športni direktor. Nato ste se odmaknili od nogometa, a ne za dolgo. Ko sva se pogovarjala maja 2020, ste bili še predsednik Dravograda, razmišljali o problematiki druge lige in uživali v družinskem življenju.

Odkar sem pri Mariboru, ni več kaj dosti uživanja in druženja. Družina malce trpi, predvsem otroka, a nekako plavamo med dolžnostmi. Trenutno sem na polno zaposlen, a tako sem se odločil. Bil sem že na poti, da se povsem umaknem iz nogometa, a nisem dolgo zdržal. Tega ne obžalujem.

Najprej so pri Dravogradu vztrajali, da sem postal predsednik. Z Mariborom je bila zelo podobna situacija. Če težko rečeš ne, takšen sem pač jaz, te to celo življenje tepe in kroji tvojo usodo. Tega, kar se dogaja zdaj, nisem pričakoval. Je zelo pestro in naporno, a ne znam niti ene stvari v življenju delati na pol ali pa pavšalno. Stvari delam le na polno.

"Direktnost in iskrenost ti prideta prav, v koronskih časih, ko je nogomet po domače povedano padel na glavo, pa moraš kot športni direktor pokazati tudi ogromno mero iznajdljivosti, nekega pravega timinga in neizprosnosti," sporoča Marko Šuler. Foto: Grega Valančič/Sportida

Je posel z nepremičninami padel v drugi plan?

Ja, a imam, hvala bogu, okrog sebe ljudi, ki jim lahko zaupam. Zadeve peljejo naprej, meni pa ni treba biti stalno vpet v dogajanje. To je mogoče sreča v nesreči, da lahko sodeluješ z zaupanja vrednimi ljudmi. Podobno je tudi glede mojega zamrznjenega statusa pri Dravogradu. Še pomagam, a resda zelo malo.

Kako je biti športni direktor Maribora, kolektiva, ki spada v zadnjih desetletjih med najuspešnejše slovenske športne klubske produkte?

To je ena najbolj odgovornih služb v slovenskem športu. Vsi te gledajo, spremljajo. Vsi čakajo, kaj boš naredil. Šele ko enkrat stopiš v te čevlje, spoznaš, kakšna je tvoja odgovornost. Pa ne samo do kluba, ampak do slovenskega športa. Prej nisem vedel veliko o tem delu. Morda 30 odstotkov. Ko sem bil nogometaš, tega enostavno nisem videl. Saj mi je kdo poskušal razložiti in govoril o tem, a vseeno tega ne veš, dokler tega sam ne spoznaš od blizu. Zdaj pa vidim. Šport je postal velik biznis. V poslu pa vemo, da prevladuje zakon najmočnejšega. Na trenutke moraš biti zelo neizprosen.

Je to ogromno breme ali privilegij?

Eno brez drugega ne gre. Z odgovornostjo pridejo bremena, je pa res, da zahteva takšno delo ogromno mero živcev. Urnik je 24 ur na dan, sedem dni na teden, vse dni v letu.

Spanci so zdaj krajši, ni več tako sproščeno. Je kar stresno, saj se stalno nekaj dogaja. Tudi takrat, ko navzven zgleda vse lepo, je zadaj ogromno dela. Ko se začne nekaj dogajati, je pravzaprav težak, grd del že narejen. Večina dela je tako očem nevidnega.

Omenili ste grši del posla. Na kaj točno ste ciljali?

Ogromno je sprejemanja kompromisov, odrekanj, tudi težkih pogovorov, skratka, plavanja po eni strani, po drugi strani pa urejanja stvari, menjave načrtov. So primeri, ko že misliš, da je nekaj urejeno, pa se potem zadeva naenkrat spremeni. Ogromno je nekega dela, da se na koncu zadeva spelje do konca.

Zato lahko mirno pritrdim, da je veliko lažje biti nogometaš kot pa športni direktor. Kot nogometaš delaš samo tiste svoje stvari, biti funkcionar kluba, predvsem kluba na tako visoki ravni, kot je Maribor, pa je pravzaprav tako velika razlika, da sploh ni primerjave.

Nekatere stvari moraš narediti na grdo. Drugače niti ne gre. Na žalost. Odgovarjaš marsikomu. Maribor je pionir, kar se tiče nogometa in športa v Sloveniji. Posledice potez, ki jih povlečeš, so veliko večje kot pri nekaterih drugih stvareh. Moraš imeti svoj hrbet, svoj jaz, drugače te morski psi, med katerimi plavaš, hitro pojejo.

Katere tri nogometaše (s celotnega sveta) bi pripeljal v Ljudski vrt, če bi imel na voljo neskončno veliko denarja:

Pride pri pogajanjih do izraza vaš poslovni duh, ko se borite za finančno blagostanje Maribora?

Pride, a v poslu predstavljaš produkte. Ukvarjaš se s stvarmi, ki so vseeno bolj trdne oblike, tukaj pa imaš dobesedno kontakt z ljudmi. Ne bom rekel, da je to trgovanje z ljudmi, ampak je vseeno živ organizem in je stvar popolnoma drugačna. Tako, kot se stvari spreminjajo v športnem poslu, se nikjer drugje. Tu je primerjava skoraj nemogoča.

Ste se vrnili v Maribor zaradi denarja?

Kje pa. Prevladala je ljubezen do kluba. Odgovornost. Vedno je vse ob svojem času. Najprej moraš nekaj narediti, da nekaj zahtevaš.

O prodaji Roberta Voloderja, za katero je Maribor po podatkih Transfermarkt prejel od Kansas Cityja 1,8 milijonov evrov, pred tem pa je za prodajo Žana Kolmaniča od Austina prejel 1,55 milijonov evrov. Oba sta odšla v ligo MLS. "Dejstvo je, da v tem času v ZDA najmanj čutijo posledice korone. V Evropi je zadeva malce drugačna, verjetno težja. Ameriški trg postaja nekaj drugega. Zanimiv, razvojen, vlagajo ogromno. To je liga, ki je zanimiva v vseh aspektih." Foto: Miloš Vujinović/Sportida

Prestopni rok je v slovenskem klubskem nogometu postal poligon, kjer se lovijo bolj ali manj le še nogometaši s prostimi papirji ali pa statusom posojenega igralca. Manj je neposrednih nakupov.

Ja, takšna je pač trenutna situacija na trgu. Ne le pri nas, ampak po celi Evropi. To je specifičen prestopni rok, iščejo se drugačne rešitve. Ogromno je igralcev, ki so prosti, ali pa tistih, ki so vezani, ampak z nezmožnostjo plačevanja. Poteka iskanje čisto drugačnih rešitev, kot smo si jih predstavljali pred letom dni.

Nikjer se ne spi mirno, zaradi korone vlada v Evropi posebna situacija, je pa res, da vemo, od česa nogometni klubi v Sloveniji živijo. Tudi Maribor ni pri tem drugačen. Evropa in prodaja igralcev sta nuja, to je to.

Je bilo zaradi tega še težje vse skupaj sestaviti po vaših željah? Ste zadovoljni s potekom prestopnega roka, s tem, kar ste napravili?

V veliki meri nam je uspelo, kar smo želeli, je pa res, da se nahajamo v obdobju, ko smo na začetku poti. Ne pri igralcih in štabu ne pri klubu ni evforije. To pa zato, ker je nimamo za kaj imeti. Začetek dela je dobro opravljen, ampak to je pogoj, nikakor pa garancija, da ti uspe. Začeli smo, zdaj pa je treba stvari peljati naprej.

Đorđe Ivanović je v dresu OIimpije blestel (in tresel mrežo) tudi na večnih derbijih z Mariborom. Foto: Vid Ponikvar

Največ zanimanja v medijih je dvignil prihod Đorđeta Ivanovića, nekdanjega asa Olimpije.

To je bila ena izmed možnosti, ki se jo je izplačalo izkoristiti in je zagotovo dodana vrednost. V normalnih pogojih je nerealna možnost, ko pa ti nekdo izrazi željo za prihod in dejansko poznaš njegove kvalitete, pa smo potem naredili vse, da bi resnično prišel k nam. Maribor ima izredno mlado, perspektivno ekipo, za uresničitev ciljev, kot smo si jih postavili, pa so potrebne tudi izkušnje, leta. On, Mudrinski in Alvir so fantje, ki so bili pripeljani v Maribor s tem namenom.

Ivanović je v prejšnji sezoni pri Olimpiji pokazal dva različna obraza. Bil je fantastičen v jesenskem delu, potem pa, po rojstvu dvojčkov, izgubil formo. Kot da bi se energija preselila drugam.

To je povsem življenjski pojav, nekaj normalnega. Rojstvo otroka, kaj šele dveh, še kako vpliva na igralca. Pri meni je bilo zelo podobno, ko sem bil še v Belgiji. Dejansko se energija porazdeli. Rojstvo ti da tudi dodatnega zagona, nekje pa ti tudi vzame energijo. Ljudje se na to drugače odzivamo, to so stvari, ki jih moraš kot klub in kot igralec vzeti v zakup. Dejstvo je, da smo si ljudje različni.

Pa lahko zaigra v dresu Maribora, tako kot je v jesenskem delu prejšnje sezone, ko je bil po mnogih parametrih eden najbolj vročih posameznikov prvenstva? Bo veliko boljši, kot je bil jeseni v Belorusiji?

Verjamem, da bo. Đorđe pozna svoje kakovosti, mi pa tudi. Pripeljan je bil kot dodana vrednost. Želim si le, da bo zdrav. Ko si zdrav, imaš izpolnjene osnovne pogoje. Resda je še v določenem zaostanku, kar se tiče priprav, a verjamem, da bo do začetka prvenstva pripravljen tako, kot je lahko.

Navijači Maribora že dalj časa čakajo na domačo zmago nad Olimpijo. Foto: Vid Ponikvar

Ste z njegovim prihodom hoteli malce ponagajati Olimpiji, ker je bil nekoč ljubljenec navijačev zmajev?

Ne, tega nisem imel v mislih. Sploh ne. Naša ideja je bila le športna. Da pripeljemo kvaliteto na tem igralnem mestu. Osebno niti ne spremljam teh stvari. Tega nisem imel v glavi, je pa res, da navijači, ljudje od zunaj, na to gledajo drugače.

Pa to ne moti navijačev Maribora? Olimpija že dolgo ni izgubila na večnih derbijih v Mariboru. Navijači so po enem izmed zadnjih derbijev izpostavili, kako jih moti nemoč proti največjemu rivalu v Ljudskem vrtu, pa tudi dokaj številčno privabljanje nekdanjih nogometašev Olimpije, ki ni vselej postreglo z želenim učinkom na igrišču.

Dejstvo je, da navijačev, kakršne ima Maribor, nima noben drug klub v Sloveniji. Njihovo mnenje in vpliv se čutita po mestu kot tudi v klubu. Klub in navijači živimo kot eno. Imamo zelo podobne ideje, podobne interese. Vsem je pomembno, da je Maribor tisti pravi. Navijači to doživljajo še bolj čustveno, živijo za te derbije. V klubu delujemo drugače in na to gledamo s športne plati, je pa dejstvo, da je bil Maribor v zadnjih letih nekoliko drugačen. Imel je določene težave, zdaj pa gremo po novi poti in verjamemo, da se bo tudi ta trend derbijev z Olimpijo začel slej ko prej spreminjati. Imamo svoj cilj, svojo pot do tja. Dejstvo je, da nas navijači pri tem, kar delamo, podpirajo. Njihovo mnenje nam nekaj pomeni.

Vsi sobotni intervjuji, združeni na enem mestu.

Sportal "Maribor je preteklost. Moj cilj? Gol proti Mariboru."

Zanimivo je spremljati dogajanje v luči bližajočega se derbija, saj vam je Olimpija "vrnila udarec" za Ivanovića, ko je v Ljubljano prišel Aljoša Matko. Nihče drug kot nekdanji "vijol'čni" bojevnik.

Pravzaprav je bil Aljoša v pogovoru tudi z nami, ampak je igralec dejansko povedal vse, kar je želel povedati. Maribor krasi neka druga stvar, to je lojalnost. Ta stvar je za nas številka ena. Aljoši so bila vrata Maribora, če bi se resnično želel vrniti v Maribor, vedno odprta. Tako kot se je odločil, pa ni način, na katerega razmišljamo in delujemo v Mariboru. Želim mu vse najboljše, a imamo svojo pot. Osebno se ukvarjamo le s fanti, ki so v Mariboru in želijo biti v Mariboru.

Aljoša Matko je najmlajši dobitnik priznanja Vijol'čni bojevnik v zgodovini NK Maribor. V spomladanskem delu bo nosil dres Olimpije, največjega tekmeca Maribora. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Mu bodo odslej vrata Maribora, če bo še kdaj v prihodnosti želel priti v Ljudski vrt, zaprta?

Mislim, da bodo navijači na kakšni tekmi povedali svoje. In to zelo zgovorno. Priznanje vijol'čni bojevnik je stvar navijačev. Ima svojo težo. Tudi Aljoša je vse povedal, zato so vse besede odveč.

Je dobro za zanimivost slovenskega nogometa, da se dogajajo taki prestopi, ki dvigujejo prah in jezijo navijače?

Nismo izjema, so pa to zelo redki prestopi, predvsem v obratni smeri. Maribor ima svoje mesto in je drugačen prav zaradi tega. Nas zanima športna plat. Dejansko osredotočam energijo na tisto, na kar lahko vplivam. Denimo na kakovost naše igre.

Kaj pa vaše najave o bombi prestopnega roka, kot je bil poznejši prihod Ivanovića, ki bi lahko še dodatno dvignila zanimanje za derbi?

To je folklora. O neki stvari moraš malce pogreti stvari, nič ni rečeno kar tako. To je stvar, ki v medijih malce odmeva. Nekatere stvari delamo tudi namerno. Nogomet je vseeno biznis. Igra se zaradi navijačev in zaradi publike.

Zaradi višje sile bo na večnem derbiju, ko se bosta 13. februarja v Stožicah pomerila Olimpija in Maribor, na tribunah lahko le 750 gledalcev.

To je za Maribor zagotovo velik hendikep, saj vemo, da ljudje živijo za take in drugačne tekme. Šport brez gledalcev ni šport. Meni je ta odlok nerazumljiv, saj vemo, da imamo v Sloveniji različne velikosti stadionov. Nekje je lahko 750 ljudi, pa bo tribuna natrpana, nekje pa daleč od tega. Nekje je lahko toliko samo varnostnikov, tako da ta matematika ukrepa, kako delovati varno, nekako ni logična.

Ta ukrep spoštujemo, situacija je takšna, kot je, in z njo se bomo morali soočiti ter iti z njo naprej.

Boste prišli v Stožice že v sredo, ko se bosta v zaostali tekmi pomerili Olimpija in Mura?

Mene ne bo, morda pa pride naš trener. Bomo videli, prenos tekme je tudi po televiziji. V Mariboru spremljamo tako ali drugače vse stvari, ki so za nas pomembne.

"Ante Šimundža? Njegovi rezultati povedo vse za nazaj. Že Maribor je bil zanj zelo dobra šola, Ante je tukaj stvari potegnil in prinesel do maksimuma, verjamem, da bo podobno delal naprej v tujini, čeprav je to popolnoma druga zgodba. Druga dimenzija. Je pa Ante definitivno prerastel slovenski klubski nogomet." Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Mura bo prvič po dobrih štirih letih zaigrala brez trenerja Anteja Šimundže, ki ga odlično poznate. Bo po njegovem odhodu kaj manj konkurenčna Olimpiji?

V Sloveniji se pozna odhod vsakega posameznika, nogometaša ali trenerja, še posebej takšnega, če gre za odškodnino v močnejše lige. Vemo, kaj je Ante naredil v Mariboru, nato pa še v Murski Soboti. Je eden ključnih dejavnikov Mure, kljub temu pa verjamem, ker je Mura obdržala večino kadra, da v Murski Soboti vedo, kaj delajo. Imajo svojo pot, tako da Muro vidim še kako konkurenčno v tem delu prvenstva.

Čeprav imajo dokaj anonimno ime na trenerskem položaju, Damirja Čontalo, ki si še utira pot k prepoznavnosti?

Tudi Darko Milanič ni prišel k Mariboru kot pompozno trenersko ime, tudi Ante Šimundža ne. Prav tako Radovan Karanović. Vsak išče svoje mesto pod soncem, zato ne smeš nikoli nikogar podcenjevati.

Ste lani, ko ste iskali novega trenerja Maribora, snubili tudi Anteja Šimundžo?

Sem. Bil bi neumen, če ga ne bi uvrstil med kandidate. Bil je med mojimi favoriti, ampak je bilo vse skupaj malo nerealno. Bila je prevelika zahteva ne le za trenutni Maribor, ampak tudi za Maribor v takratni popolni slavi, tako da stvar ni bila mogoča.

"Aleš Mertelj je delovna mravljica. Ima trenerske ambicije, je nekdo, ki se poistoveti s klubom. Maribor ga je vzel za svojega, takim so vrata vedno odprta," je Šuler spregovoril o nekdanjem soigralcu pri vijolicah, ki v strokovnem štabu pomaga Radovanu Karanoviću. Foto: Grega Valančič/Sportida

Radovana Karanovića, ki je bil dolgo časa le vršilec dolžnosti, ste nato prepoznali kot najbolj primernega kandidata za novega trenerja. S čim vas je najbolj prepričal?

Z osebnostjo, karizmo. Je človek, ki zelo dobro pozna Maribor. Fantje so ga sprejeli za svojega. Tudi on razume, zakaj je tukaj. Razume, kako deluje in razmišlja Maribor. Ima trenersko znanje, rezultati govorijo zase, a je v Mariboru tako, da si lahko danes trdno prikovan, čez par dni pa se stvari spremenijo, ker je letvica postavljena zelo visoko. Ampak ima našo zaupnico, dobro dela. Če znamo kaj ceniti v Mariboru, so to stvari na dolgi rok.

To je bilo opaziti že v obdobju Zlatka Zahovića, ko iz nekaj povezanih porazov Darka Milaniča ni delal drame. Bo podobno tudi z Radovanom Karanovićem, če se mu bo to dogajalo v spomladanskem delu?

Seveda. To sem prakticiral že prej. Simonu smo do zadnjega dneva nudili popolno podporo, zaupali smo mu, a je pritisk okolice naredil svoje. Vemo, kako se dela, kakšni so načini. Smo na začetku neke poti, kjer bodo vzponi in padci, bi bilo pa utopično pričakovati, da bi bilo kar vse idilično.

Karanović s svojo toplo osebnostjo in tem, da je vedno na voljo Mariboru, spominja na mariborskega Safeta Hadžića, svojčas pogostega "gasilca" pri Olimpiji.

Res je. Radovan je domačin, že dolgo živi v Mariboru. Maribor ima v krvi, tako klub kot mesto. Zaradi tega deluje popolnoma drugače. Če so v klubu taki ljudje, je atmosfera takoj drugačna. Zaradi tega lažje opravlja delo.

"Željko Filipović je dodana vrednost temu štabu. Nekdo, ki je dalj časa v klubu, ki je prihajal iz drugega okolja, in popolnoma pozna, kaj je Maribor. Ima to mentaliteto zmagovalca, ki jo absolutno lahko premore. Je v veliko pomoč ekipi. S tem namenom je bil tudi strokovni štab razširjen. To je bila moja ideja, želel sem pripeljati ljudi, ki poznajo klub. Bilo je še nekaj primernih kandidatov, kot npr. Stipe Balajić, ki je legenda kluba. V Mariboru so ljudje, ki so nekaj pustili klubu in imajo željo, dobrodošli" Foto: Miloš Vujinović/Sportida

Ste pri iskanju trenerja pomislili tudi na "pravega" Safeta Hadžića, ki je že dalj časa brez delodajalca?

Tudi. Bil je na širšem seznamu. Je pa bilo na njem toliko imen, pravzaprav cela elita Evrope, da je bilo res pestro. Maribor je poznan po Evropi, vladal je velik interes, je pa tudi res, da je Maribor zelo specifičen klub. Delujemo nekoliko drugače od drugih, tako da je na odločitev vplivalo veliko stvari. To je morda najbolj zaželena funkcija v slovenskem športu, ki pa nosi tudi eno največjih odgovornosti. Zaenkrat Radovan dokazuje, da je bil prava izbira.

Zakaj pa ni uspelo Simonu Rožmanu?

Nerad izgubljam energijo s tem, kaj je šlo v preteklosti narobe in kaj bi bilo prav. Dejstvo je, da ekipa ni bila dosti drugačna, kot je zdaj, ampak kaže povsem drugačne rezultate. To pa pomeni, da se s takšno ekipo vendarle da. Maribor ima svoj pritisk, svojo težo. Tudi če misliš, da ga poznaš, ti lahko zelo hitro stvari pridejo do živega. Že pod Simonom se je delalo zelo dobro, ampak to je nogomet, ki ti včasih da, včasih vzame. Mene je naučil to, da ti nogomet lahko vrne šele takrat, ko uporabiš vse znanje. Takrat zgodba ni šla v pravo smer. Simon ni videl izhoda iz krize. Ni videl rešitve, zato je moral tudi reagirati.

Imel je lepo priložnost, da bi z Mariborom v prejšnji sezoni postal prvak. Na tekmi zadnjega kroga proti Muri ste imeli vse v svojih rokah, potrebovali ste le točko, a se vam ni posrečilo.

To je pač Maribor in njegovo razumevanje situacije. To svoje naredijo izkušnje. Na drugi strani smo imeli Anteja Šimundžo, ki dobro pozna, kako diha Maribor. Izkoristil je stvari v svoj prid. To je bil velik "kiks" Maribora, kljub temu, da smo bili takrat zreli za naslov.

"Maribor je doživel že toliko padcev, da nas take stvari, kot je bil ta poraz z Muro, ne vržejo s tira. Delamo naprej. Vedel sem, da ne bo šlo naprej v kratkem času. Maribor je v fazi, v kateri nekaj časa ni bil. So pa stvari, ki se težko pozabijo. Ravno to pa dela Maribor drugačnega. Izkušnje, ki jih imamo. Zato nas take stvari ne vržejo s tira. Je boleče, a je Maribor tega vajen." Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Pred tekmo je odmeval vaš medijski nastop, v katerem ste dali vedeti, da bi se morale Muri tresti hlače v Ljudskem vrtu. Je bila to poteza motivacijskega nagovora, poskusa mobilizacije v slogu Zlatka Zahovića? Trener Ante Šimundža je na drugi strani zelo dobro vedel, kako pristopiti k specifiki derbija.

To je nogomet, folklora. V pravem trenutku prepoznati, kaj kdo potrebuje, kako kdo deluje. Če Maribora ne poznaš od prej, ti je vse skupaj tuje. Ljudje, kot so Zlatko Zahović ali Miran Pavlin ali pa na koncu Ante Šimundža in Darko Milanič, so nogometu dali ogromno. Treba jih je ceniti in se od njih učiti. To so stvari, ki jih sprejmeš v karieri. Tudi oni so se učili od veliko večjih ljudi, kot sem se tudi sam. V Evropi je to nekaj normalnega, pri nas pa je včasih to še vedno tabu. In so potem vsi začudeni.

Začudeni v slogu, kako si drzne kaj takega govoriti, kaj pa misli, da je?

Ja, tu smo malce posebni. Po drugi strani pa nas to tudi dela uspešne. Slovenci smo fenomen, da smo s tako malim številom deloma uspešni v vseh športih. To gre eno z drugim. Smo mali, a hočemo tekmovati z velikimi, zato moraš biti malce poseben.

Na žalost to premalo cenimo. V tujini je to bolj izraženo, zlasti takrat, ko ne gre. Znamo biti zelo kritični, ko ne gre, premalo pa se cenimo takrat, ko nam gre. Po eni stvari je to prav, rad imam pravo kritiko, a se premalo cenimo v tem, kaj delamo. Izredno malo nas je, a smo v športu splošno gledano zelo dobro prepoznavni.

Tudi Slaviša Stojanović se je lani znašel na seznamu Marka Šulerja, s katerim sta pred leti sodelovala v slovenski izbrani vrsti, za novega trenerja NK Maribor. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Nekdanji slovenski selektor Slaviša Stojanović nam je nedavno omenil, kako čuti, da je bolj cenjen s strani nogometne stroke v tujini kot pa v domovini. Je bil, mimogrede, tudi on prisoten v vaši beležnici, ko ste lani iskali novega trenerja Maribora?

Tudi, bil je zelo resen kandidat. In zelo se strinjam z njegovimi besedami. Pričakoval bi, predvsem pa bi si želel večje podpore države. Hočeš ali nočeš, šport je največji promotor Slovenije po svetu. V katerikoli panogi. Koliko se v tujini vlaga v te stvari in vrača, pri nas pa je šport nekje na koncu piramide. Zlasti v teh koronskih časih, ko verjetno trpi najbolj izmed vseh. Tu bi pričakoval, ne le zdaj, ampak na splošno, večjo podporo, ker je šport trenutno životarjenje. Slovenci dobesedno životarimo, rezultate pa imamo vrhunske, ne glede na to, s kakšnimi financami delamo.

S kakšnim zanimanjem bo, v mladosti je treniral tudi alpsko smučanje, spremljal zimske olimpijske igre v Pekingu:

Ko ste bili še nogometaš Maribora, so vladali še predkoronski časi, v katerih so lahko vijolice računale na solidno napolnjeno klubsko blagajno. Po odhodu Zlatka Zahovića, ko je skrb nad kadrovsko politiko v klubu prevzel Oliver Bogatinov, je Maribor vstopil v proces racionalizacije stroškov. Bogatinov je sprva deloval sam, nato pa ste se mu pridružili kot pomočnik. Kako je sploh prišlo do sodelovanja?

Lani sem stopil v stik z Oliverjem. Mislim, da je bila to želja celotnega kluba, da pridem nazaj pomagati. Resda nisem imel takrat niti malo idej, v katero smer se bo to odvilo, je pa dejstvo, da mi je dal Maribor ogromno. V neki meri sem mu tudi vrnil. To je moj klub, takim stvarem težko rečeš ne. Vsaj jaz.

Saj res, veljate za osebo, ki težko reče ne …

Ko ti nekdo zleze pod kožo, ti zleze pod kožo. Takšnih ni veliko v mojem življenju in karieri, ampak tisti, ki pa so, so tam z razlogom.

Najprej ste sodelovali z Bogatinovim, nato pa čez noč, od tega je zdaj že skoraj leto dni, postali glavni športni direktor …

To me je zelo presenetilo. Življenje se mi je v enem dnevu, ko sem dobil tisti klic, obrnilo na glavo. Bil sem postavljen v položaj, ali grem v to ali ne. Ali si upam in želim nekatere stvari postaviti na mesta, ker bi drugače lahko to imelo katastrofalne posledice za Maribor.

"V slogu nekaterih drugih zapisov se moram tudi sam posuti s pepelom, saj sem kriv, ker sem v letu 2021 pripeljal v klub pomočnika, ki je ob močni podpori konstantnih sil, ki delujejo zunaj uradnega dela kluba, v slačilnico vnesel nemir in porušil red. Novemu športnemu direktorju želim, da bo tisto, kar bo sejal, tudi žel," je bil ob odhodu iz Maribora zelo neposreden Oliver Bogatinov in obtožil nekdanjega pomočnika Marka Šulerja, da je porušil red v slačilnici. Foto: Vid Ponikvar

Katastrofalne? Ste morali potem veliko spreminjati prejšnji mehanizem dela, ki ga je postavil Bogatinov?

Ja, treba je bilo postaviti neko vizijo, drugačno pot. Nekaj, kar je Maribor, kar so ljudje v klubu. Dejanska situacija je pokazala, da gre stvar v pravo smer.

Oliver Bogatinov vas je po odhodu obsodil, da ste v slačilnico vnesli nemir in porušili red.

Te besede bolijo, ker je resnica daleč od tega. Vstopa v slačilnico namreč sploh nisem imel. Verjamem, da so bile te besede mišljene drugače, sicer nimam nobenih zamer, niti ni bil moj namen delati kaj podobnega. Meni je bilo le pomembno, da je Maribor tam, kjer ga želimo imeti. Vemo, koliko odrekanja je tukaj. Ta odločitev in poteza je bila speljana zaradi tega. Slovesa pa niso nikoli lahka in enostavna. Nekdo, ki je užaljen, vidi stvari nekoliko drugače. Na koncu pa vedno čas pokaže, kako in kaj.

Zdaj sta tekmeca za naslov, saj se je Oliver Bogatinov nato pridružil Kopru, sosedu z lestvice.

To je šport. Slovenija ni velika, vsak človek je dobrodošel. Oliver ima ogromno znanja, od njega sem se tudi sam veliko naučil. To je šport, hitro si lahko stojiš nasproti. To je tista plat, ko moraš imeti trdo kožo, saj se lahko zgodi, da te z danes na jutri morda že ni več. Zdi se mi, da je šport najbolj krut, realističen prikaz težkega dela, ker dejansko hitro odgovarjaš za svoja dejanja. Nimaš alibijev, resnica pride zelo hitro za tabo.

''V prihodnosti bi lahko kar nekaj igralcev Maribora dobro napolnilo blagajno. Omenil bi zlasti Antoina Makombouja. Zanimanje zanj nakazuje, da ima fant nekaj posebnega. Je kar nekaj imen, ki kotirajo resno na trgu. Maribor ima zopet eno mlado ekipo, ki je potencialno zanimiva za trg. Makombou je eden izmed teh, ki ga bomo lahko gledali na drugih prizoriščih. Imamo pa v ekipi še kar nekaj takih, od Žuglja, Kodermana, Antolina, Maherja, Gorenaka, Klampferja, pa v napadu Vipotnika. To so imena, ki se kar pogosto pojavljajo v beležnicah tujih oglednikov. To je svetla prihodnost Maribora, seveda pa je pogoj za to ostati na tleh in trdo delati, ker drugačne poti v Mariboru ni.'' Foto: Miloš Vujinović/Sportida

Ste se s koprskim klubom v tem prestopnem roku kaj slišali zaradi Andreja Kotnika?

Ne. Glede na to, da imamo s Koprom korektno in dobro sodelovanje, nisem videl ovir, da ne bi pustili fanta k Anteju Gubercu, ki ga je želel imeti. Predvsem pa nisem želel Andreju uničiti stvari. Ni bilo neposrednega kontakta s Koprom, sem pa vedel, kam gre. Je pa Andrej še vedno eden izmed igralcev z zelo neizkoriščenim potencialom pri Mariboru. Koper pa je sicer klub za resne stvari, delajo dobro in me ne preseneča, da je na lestvici tam, kjer je.

Tudi Olimpija je lani želela pripeljati Kotnika, a se ji ni izšlo. Prestop se je zapletel.

Takrat so nas hoteli peljati žejne v puščavo, a se to ni moglo zgoditi. Nam že ne. Je pa tudi Olimpija, tako kot Mura in Celje, s Koprom v krogu kandidatov za naslov. Konec koncev je tam tudi Bravo, ki pelje zelo zanimivo zgodbo. Ni jasnega favorita, še kako bo zanimivo, je pa dejstvo, da ima Maribor svoj način. Svoje želje in ambicije. Bomo videli, kaj se bo zgodilo, pustimo se presenetiti.

V boju za naslov bo očitno vladala negotovost, nekaj pa je jasno že zdaj. Po koncu sezone se poslavlja večni kapetan Marcos Tavares. Bi lahko postal vaš pomočnik, tako kot je denimo Zlatko Zahović računal na pomoč Mirana Pavlina?

Imamo že v načrtu, da se pridruži klubskim pisarnam, v kakšni obliki, pa se bomo še dogovorili. Že zdaj je vključen v naš klub. Je vendarle legenda kluba. Če kaj, si najbolj želim, da bi se lahko Tava poslovil ob našem naslovu prvaka. Tudi sam sem se od mariborskega dresa poslovil tako. Da bi se naš kapetan poslovil od Maribora tako, kot je najbolj navajen. Tako, kot je najbolj primerno za njegovo kariero in ime. Zasluži si čustveno slovo, ki bo v vsakem primeru velik dogodek za klub in mesto.

''V ekipi imamo z Marcosom Tavaresem pravo mešanico starosti in mladosti. On, Milec, Mitrović, Ivanović, Mudrinski, Alvir, Pihler ... Oni predstavljajo izkušnje. Omenil pa sem že, kako veliko nadarjenih mladeničev imamo.'' Foto: Grega Valančič/Sportida

Neizmerno si želi pred koncem kariere dočakati še tekmo, na kateri bi zaigral v enajsterici Maribora skupaj s sinom Marcosom Jr. Bi njegov sin že lahko za kako tekmo potrkal na vrata članske ekipe?

Je še izredno mlad, ima še veliko pred seboj, a počasi kaže, da bi tudi on lahko zaigral. Tudi ta scenarij ni nemogoč.

To bi si lahko veliko lažje privoščili, če bi imeli kot prvak že neulovljivo prednost pred zasledovalci.

To so hipotetične stvari, o katerih sam ne razmišljam. Bomo videli, kaj bo prineslo prvenstvo. Dejstvo je, da nas čaka zanimiva pomlad. V Mariboru ne skrivamo, da bi bilo vse drugo kot naslov prvaka za nas neuspeh. A gremo lepo počasi. Stopničko za stopničko, do naslova je še dolga pot.

Zmaga na uvodnem srečanju, večnem derbiju v Ljubljani, bi bila v veliko pomoč pri uresničitvi zadanega cilja …

Absolutno. Takšna zmaga bi predstavljala prestiž. A vseeno. To je šele začetek, do konca je v igri še ogromno točk. Na koncu tudi te tri točke pomenijo enako kot na ostalih tekmah. Prvenstvo je maraton, važno je, kje si na koncu.

Sportal Slovenec o kitajski izkušnji: Bizarnosti kitajskega mehurčka s tehtnim razlogom